Naša ekskurzija se je v ponedeljek, 14. junija 2021, začela na Smrečnikovi. Vsi smo že nestrpno čakali na začetek, voznik avtobusa pa je bil očitno še bolj neučakan, saj je na zbirnem mestu čakal že od 7.15! Odšli smo, a telefonov seveda nismo smeli vzeti s seboj na sedeže. Na srečo je Eli prinesla kitaro in s petjem smo si krajšali čas. Na Lomu smo zasedli vse WC-je. Nismo bili edini na izletu, tam je bilo še polno drugih ljudi. Ko smo iskali naš avtobus, smo se skoraj izgubili v labirintu tovornjakov in avtobusov, ki se je ves čas spreminjal. Ko smo končno našli vozilo, ki smo ga iskali, smo nadaljevali z izletom. Prišli smo do našega prvega postajališča, Škocjanskih jam. Usedli smo se na klopce pred recepcijo in okrepčevalnico, kjer je vsaj na treh mestih pisalo, da so klopce namenjene le gostom gostilne. Vse nam je bilo odpuščeno, saj sta učiteljici naročili kavo. Po malici smo se (z delovnimi listi, seveda!) napotili na ogled Škocjanskih jam. V jami so nas strašili zmaji, medvedi, pa tudi zajci! Občudovali smo čudovite stebre, ki bi v naših hišah zgledali takooo lepo. Seveda se ničesar nismo dotikali in na misel nam ni padlo, da bi šli na zip-line čez reko v jami ali da bi, navezani na vrv, skočili z zarjavelega mostu. Ko smo prišli iz jame, smo prehodili več stopnic, kot smo jih do sedaj prehodili v naših življenjih. Šli smo na avtobus, ki nas je peljal v Štanjel, prečudovito naselje, polno mediteranskih rastlin. Tam se je zgodil najboljši del ekskurzije. Kosilo. Po ogledu mesta smo si ogledali čudovit vrt, imenovan Ferrarijev vrt, delo arhitekta Fabiana. Slednje smo s precejšnjimi zatikanji nekako prebrali na tabli pred vhodom. Meni osebno se je zdel prečudovit, še posebej ribnik in Botticelijeva školjka. Pot nas je vodila domov. Utrujeni smo sedeli na avtobusu, ampak seveda smo imeli dovolj energije, da smo zaploskali še učiteljem in vozniku avtobusa.

Ema Kastrevc, 7. a

(Skupno 127 obiskov, današnjih obiskov 1)