Tudi tokrat je po vstajanju ob 7.15 sledila jutranja telovadba, ki smo jo vsebinsko izvedli nekoliko drugače: naprej smo opravili sprehod okoli jezera v Fiesi ter naredili na obali nekaj raztezalnih vaj. Po zajtrku smo se zbrali pred domom Breženka, kjer smo prejeli delovne liste o tehniškem dnevu na temo Krajinski park Sečoveljske soline. Ponovno, že tretjič ta teden, smo odšli v Piran peš ob obali. Vreme je bilo sončno, nebo pa toliko jasno, da smo v daljavi lahko opazili Julijske alpe s Triglavom ter italijansko mesto Gradež. V Piranu je učiteljica preverila znanje nekaterih učenk, ter jih povprašala, v katero mesto smo prišli. Pričakovali smo takojšen pravilen odgovor, saj smo v tem mestu bili v teku šole v naravi že dvakrat. Toda presenečenja so vedno in tako je šele po dveh napačnih odgovorih (Koper, Portorož)  končno nekdo odgovoril pravilno. Na pomolu smo se vkrcali na lepo ladjo z imenom Solinka ter se odpeljali ob obali do Sečoveljskih solin. Med plovbo nam je vodič predstavil pomembnejše zgradbe, ki smo jih lahko opazovali na obali. Ob koncu vožnje pa nam je zastavil nagradno glasbeno vprašanje, ki se je nanašalo na glasbeno skupino, ki je izvajala pesem Solinar. Po nekaj namigih sem ugotovil, da gre za skupino Faraoni. V Sečoveljskih solinah pa nam je vodič predstavil znamenitosti solin: letna proizvodnja soli, odvisnost proizvodnje od vremena, orodja in pripomočke za pridobivanje soli, postopke, zgradbe ter rastlinske in živalske vrste, ki so  značilne samo za to območje.  Poudaril je tudi pomen soli pridobljene v Sečovljah, saj je ta sol brez dodatkov in je pridobljena na način, ki se v 1214 letni zgodovini pridobivanja ni dosti spremenil.  Tudi na tej lokaciji je po vprašanju vodiča, katera je bližnja mejna reka med Slovenijo in Hrvaško prišlo do presenetljivega odgovora, ki se je namesto Dragonja glasil Donava. Po ogledu smo se z ladjo odpeljali v Piran. Sledila je nagrada v obliki krmarjenja ladje. Po prihodu v Piran smo določili čas vožnje ladje in prevoženo pot.  V Piranu smo imeli kratek sladkosnedni odmor (za sladoled …). Po odmoru smo s sprehodom do Fiese zaključili tehniški dan.

Popoldansko aktivnost smo pričeli z usmerjenim enournim prostim časom, kjer smo lahko ponovno izbirali med kopanjem v morju in igrami z žogo na obali. V morju smo lahko tokrat ostali dlje, saj je bilo morje nekoliko bolj toplo kot včeraj.  Nadaljevali smo z dvema šolskima urama matematike, ki pa sta proti pričakovanju minili hitro. Z učiteljem smo ugotovili, kako bi izračunali hitrost ladje, ki nas je peljala v soline in nazaj. Prav tako smo ob tem ugotovili smer morskega toka v severnem delu Jadranskega morja ter razlog, zakaj je dejanska povprečna hitrost ladje (14,7 km/h ali 4 m/s) bila veliko manjša od tiste, ki nam jo je povedal vodič – 20 km/h (razlaga in varnost).  Matematične vsebine smo nadaljevali z navodili za določanje razdalje poti med Fieso in Piranom, ki jo bomo praktično izvedli jutri s ponovnim obiskom Pirana, kjer bo poudarek na kulturnih znamenitosti.  Nato pa smo še skicirali, izmerili ter izračunali obsege in površine naših bivalnih prostorov.

V drugem delu popoldanskih aktivnosti smo spoznali in praktično preizkusili način streljanja z lokom ter pravilno rokovanje z lokom, puščicami in tarčo. Ob tem smo morali paziti na varnost.

Tako kot vsi obroki doslej nam je tudi večerja dobro teknila. Po njej pa smo lahko končno izkoristili nekaj usmerjenega prostega časa za družabne igre. Igrali bi jih še dolgo toda »neusmiljeni« delovni program šole v naravi je po igranju družabnih iger predvidel tudi zabavni kviz, kjer je bila najbolj zbrana in natančna skupina H iz OŠ Rakek.

Po opozorilih dežurnih spremljevalcev med pripravo na nočni mir in tudi malo v času nočnega miru zaradi preglasnega govorjenja nekaterih posameznikov, uporabe svetilk ali celo poskusov prehajanja v drugo sobo smo začutili utrujenost ter zaspali.

Filip Kapš, Andrej Prah,  Mojca Šumlaj