Namesto sočnega jutra, nas je presenetilo deževno jutro, saj je močno deževalo. Po jutranjih opravkih, smo se ob deseti uri končno odpravili na smučišče, saj je prenehalo deževati.
Megla, rahlo rosenje in tudi snežinke so nas spremljale na smučišču do 13. 30 ure. Po kosilu smo se odpočili in nato smo si skupaj ogledali risani film, nakar je sledil pouk, kjer smo izračunali število prebranih strani v naših knjigah v tem tednu. Nato smo uredili še zadnjo stran dnevnika in zapisali zadnje vtise tega dne.
Po večerji smo pripravili kratek program, kjer so se predstavile sobe in tudi smučarski skupini. Tudi učitelji so nas presenetili z njihovim pesniškim navdihom.
Veveričke
Mi smo veveričke, ki smučamo, smučamo bolj slabo, a vseeno dobri smo.
Mi smo veveričke, ki na sidru pademo, a se hitro poberemo.
Mi smo veveričke, ki vijugamo, vijugamo sem ter tja.
Zdaj se še učimo, naslednje leto bomo dobri kot…. dobri kot grizliji.
Grizliji
Grizliji smo mi, ki smučat znamo vsi.
Po strmini drvimo in se nič ne bojimo.
Na vsaki progi dva pošteno padeta.
Mi smo grizliji,
najboljši smučarji.
Radi smučamo in se po snegu valjamo.
Vse smučarje prehitimo in jih zaprašimo.
Vsi si pomagamo in predano delamo.
Najbolj veseli smo, ko hitro vijugamo.
Mi smo grizliji,
najboljši smučarji.
Radi smučamo in se po snegu valjamo.
Oda šoli v naravi
Učitelji smo mi,
veseli in poskočni,
otroke življenja učimo
in jih vsak dan bodrimo.
Po belih poljanah vijugati učimo,
in jim strašne vaje delimo,
pred dežjem in meglo hitimo,
k brezhibnemu znanju stremimo.
Zdaj po levi, zdaj po desni,
gibaj gor in gibaj dol,
avijonček ter skirojček,
smučko na robnik postavi in se ustavi.
Za mizo stojimo, jim hrano delimo
in jim govorimo:
»zdaj pa hitro vse pojej,
da boš smučal še naprej«.
Družimo se vsak večer,
in se z branjem zaposlimo.
Zdaj pa hitro en, dva tri,
zobe si umij in v topli postelji zaspi.
